Najina spalnica

Najina spalnica je moj najljubši prostor v stanovanju. Če dobro pomislim tu preživim tudi največ časa. Ne samo, da v spalnici spim, v njej tudi gledam televizijo, berem kakšno uporabno revijo ali prebiram dobro knjigo, velikokrat pa tudi delam. Kot recimo tudi sedaj, imam pred sabo nekakšno pručko namenjeno računalniku, in pišem. Ubesedim zgodbe, ki jih piše moje življenje. Včasih so grenke kot pelin, spet drugič sladke kot med. Kadar sem tečna, se kregam tudi v spalnici ali pa se derem v sosednjo – dnevno – sobo kar iz nje. Še dobro, da to obdobje mine in spet je spalnica najlepši prostor. Poskušam dojeti, zakaj ravno spalnica, ko pa je moja odločitev za najem stanovanja temeljila na kuhinji, ki pravzaprav ni bog ve kaj. Morda mi je spalnica najbolj pri srcu zato, ker njene stene krasi kar nekaj prekrasnih slik. Na steni nad posteljo je velika slika mame slončike z mladičkom, na steni nasproti pa so slike mene in mojega … mojega … pač mojega. Vanje so ujeti čudoviti utrinki najinih skupnih trenutkov. Te slike me pozdravljajo vsako jutro. Vsak dan obudijo spomine. A zdaj, ko jih gledam, sem žalostna. Stare so. Stare več kot leto dni. Kot da bi čas obstal. Kot da se medtem ne bi zgodilo nič pomembnega … pa vem, da se je. Spomnim se, da se je. Čas bi bil, da se zbirka na steni dopolni. Dovolj bo prostora tudi za nekoliko novejše dogodivščine. Z vzdihljajem jih opazujem. Velikokrat, ko sem sama, jih nekaj časa opazujem, nato pa zamižim in se vrnem v času nazaj. Morda se mi to uresniči nocoj. Upam, da mi spanec prinese najlepše sanje o vseh najinih podvigih. Pa lahko noč!