Kopalniško antipohištvo

Se spomnite mojega dopusta na bližnjem vzhodu? No, letos je bilo popolnoma drugače. Zavili smo sicer spet na vzhod, vendar v bolj severne dežele, nepoznane, včasih del velike Rusije. Ko smo bivali v enem kao mestu (o imenih raje ne bom, ker me lahko najdejo in bogve kaj bi se pol zgodilo z mano), sem se ob vstopu v kopalnico v hipu spomnila na tisto iz prejšnje epizode počitnic. Kakšno nasprotje! Medtem, ko je bilo kopalniško pohištvo  v Jordaniji izdelano kot iz pravljice, z vsemi malenkostmi in detajli, je bila tale kkopalnisko pohistvo10opalnica ko iz bolšjaka. Pa ne, da imam kaj proti bolšjim sejmom, vsaj ne proti tistim, ki to zares so. Če bi temu prostoru dejansko lahko sploh rekli kopalnica, pa kopalniško pohištvo ni nikakor dajalo izgleda, kot da sodi v kopalnico. Okej, saj v Sloveniji tudi še močno sledimo nekim zakoreninjenim navadam, kot so obvezne ploščice – najbolje položene kar do stropa, pa pohištvo, tudi kopalniško, mora bit obvezno naslonjeno na stene ipd. Vseeno pa kaj takega ne doživiš vsak dan. Wc je bil tak al tak neka jama pokrita z desko, ki je imela luknjo. Ma moraš fajn naciljat, če nisi vajen. Kopalniško pohištvo pa je bilo sestavljeno takole: Na steni je štrlelo nekaj zakrivljenih žebljev, rjastih. Omarica, ki je bila nad koritom – najbrž živinskim – je definitivno še najbolj spominjala na kuhinjsko. Na vratcih je bilo z rjavim selotejpom prilepljeno počeno ogledalo, v kotu je bil nek zaboj, najbrž je služil prevozu razstreliva ali orožja in to je bilo, dragi moji, kopalniško pohištvo. Zavese za tuš ni bilo iz preprostega razloga: ni bilo tuša. Tudi kadi ne. Lahko si se skopal v lesenem čebru, zunaj. Naj vas spomnim, da smo bili pozimi … ja.

This entry was posted in Vse za dom and tagged , . Bookmark the permalink.